Akupunktura in
tradicionalna kitajska medicina

Tradicionalna kitajska medicina (TKM) je popoln medicinski sistem zdravljenja, ki se je skozi več tisočletij razvijal na območju današnje Kitajske in je delno analogen zahodnemu medicinskemu sistemu. Posebnost TKM je njeno razumevanje človeka, ki izhaja iz koncepta celovitosti (holizem). To pomeni, da je človeško telo organska celota, sestavljena iz organov in tkiv, ki so med seboj tesno povezani in skupaj tvorijo sestavni del celovitega delovanja. Pojav bolezni tako pomeni porušeno ravnovesje in nepravilno delovanje notranjih organov, ki pa se vedno odraža tudi na površini telesa. Takšen pristop omogoča hitrejše odkrivanje bolezni in vzrokov za nastanek zdravstvenih težav.

Fitoterapija ali zeliščna medicina se uporablja in razvija že vse od začetka kitajske civilizacije in je glavna veja tradicionalne kitajske medicine. Na Kitajskem je tudi najbolj cenjena in razširjena oblika zdravljenja, saj človeka obravnava kot celoto, kar pomeni, da upošteva notranje in zunanje dejavnike bolezni skupaj s simptomi. Glavni namen zdravljenja z zelišči je torej odpraviti vzrok bolezni in ne le lajšanje simptomov.

Akupunktura je ena izmed najbolj poznanih in razširjenih metod zdravljenja tradicionalne kitajske medicine. Po svetu je poznana kot varna in zanesljiva oblika zdravljenja, od leta 1979 pa jo priporoča in priznava tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). V Aziji se akupunktura uporablja že več kot 2000 let za zdravljenje najrazličnejših bolezni kot tudi za
lajšanje bolečin.

Prvi princip in pravilo v tovrstni medicini je zdravljenje izvora bolezni. Tako je v tradicionalni kitajski medicini diagnostika posebna veja medicine z zelo močnim teoretičnim in praktičnim ozadjem. Temelji na analitičnem in sintetičnem sklepanju o različnih sklopih bolezenskih simptomov in znakov, pridobljenih s štirimi diagnostičnimi metodami: opazovanje, poslušanje in vonjanje, palpacija ali tipanje in spraševanje.